RESTAVRACIJA GRAD KROMBERK, NOVA GORICA

Današnji mladi ekipi daje grajski ambient in lepota Vipavske doline navdih, da iz enostavnih sestavin ustvarja pristne okuse.

Družinska tradicija sega v leto 1982, ko sta Ljuba iz Zoran v grajskem ambientu že takrat začela čarati okuse na Goriškem, vedno drugačne, inovativne,posebne ali včasih le preproste domače lokalne in prekmurske jedi. Da sta bila uspešna dokazujejo številni, še vedno stalni gostje iz tistih časov.

Ko se je na trenutek zazdelo, da se bo zgodba zaključila, saj je njuna hčerka Mateja za poklicno usmeritev izbrala turizem, čeprav je že kot majhna 7 letna deklica vedno rada pomagala v gostilni, se zgodi preobrat.

Ne pravi zaman rek ljubezen gre skozi želodec in renesančni gradovi so kot nalašč za romantična doživetja in tu se spoznata Aleš in Mateja, ki od leta 2008 nadaljujeta tradicijo okusov.

Aleš, ki je po osnovni izobrazbi strojni tehnik zelo dobro zna s surovinami. Od leta 1995 s prvovrstnimi surovinami v kuhinji izkazuje svoj naraven talent, njegovo ustvarjalnost in izvirnost.

Kreativnost v kuhinji sloni na preverjenih kuharskih tehnikah in radodarni uporabi zelišč z domačega vrta. Z gostom poskusijo vedno vzpostaviti dialog in razumeti njegove želje. Nekateri hočejo, da je vse kar najbolj Primorsko (domače salame, na roke rezan pršut, jota ali fižolova mineštra, zeliščna frtalja, pečenka), drugi se hočejo sprehoditi po jedeh celinske Slovenije (meso iz tünke, žlikrofi, bučni njoki z makom in dimljeno gosko), tretji se veselijo divjačinskih omak in ragujev, četrti prisegajo na morje (ribji carpaccio, ostrige, škampi, lososov „pršut“ lastne izdelave, brancini in orade...). Eni so za vrsto predjedi, drugim so misli osredotočene na glavno jed. Poleg tega je izbor zelenjavnih krožnikov tako pester, da mnoge zamikajo zgolj, na primer, jurčki v solati, domače testenine z zelenjavno omako ali sirove tortice z zelenjavnimi raguji, skutini žličniki... Sezonska specialiteta so surovi divji beluši v parmezanovi kremi. Aleš je prepričan, da je način priprave bolj važen od surovine same. Ta seveda mora biti brezhibna, toda obdelava mora biti taka, da izgubi čimmanj svoje prvinskosti, svoje naravnosti. Meso zato najraje površinsko zapeče na žaru, da dobi skorjico, potem ga pri nižji temperaturi dokonča v peči. Tudi ribe vam najraje pripravijo v peči, edine začimbe pa so sol, poper in ekstra deviško oljčno olje. S prenovo kuhinje naj bi dobili tudi možnost dela na živem ognju.

Sladice, zaenkrat, predstavljajo „le“ dostojen zaključek obeda, ki se, prav tako kot ostala ponudba, sezonska spreminja. Enkrat so to lahke kreme na osnovi jogurta, na primer skutna s pehtranom, drugič kolači, tretjič razne sladko-slane posebnosti z dodatkom olj, zelišč, sirov.


POROKE


Poročni dan je začetek skupne življenske pravljice, zato je pomembno komu ga zaupate.

Vsako poročno slavje pri nas je butično in ekskluzivno, pripravljeno izključno po vajinih željah, z občutkom, z našimi izkušnjami in poudarkom na pristnih okusih in sproščenem vzdušju.

Lahko si zaželita le poročni obred v grajskem parku s postrežbo penine, sadjem, prigrizki ali nadaljujeta poročno slavje v romantičnem ambientu grajskega parka, v zimskem času pa za debelimi grajskimi zidovi.

Zaupajte nam vajine skrite želje, mi bomo poskrbeli, da bo vajin poročni dan zares nepozaben.


DELOVNI ČAS

GRAD KROMBERK


Naselje Kromberk se je v srednjem veku imenovalo Stran, to ime najdemo v listini, s katero je leta 1206 goriški grof Manjhard II. daroval deset kmetij Henriku Dornberškemu.
Omenjeni plemič je nato sezidal grad, na istem mestu, kjer stoji sedanji grad. Leta 1609 je Loke in Stran kupil od Dornberžanov Ivan Marija Coronini. Ob nakupu mu je vladar podelil sodno pristojnost I. stopnje in plemiški naslov "von Cronberg". Pozidal je grad, naselje Stran pa je dobilo ime Kromberk.grad kromberk

Grad Kromberk zavzema dominanten položaj nad istoimenskim naseljem, postavljen pa je na nadmorski višini 116 m. V tlorisu je tipična renesančna stavba, sestavljena iz osrednjega poslopja skoraj kvadratnega tlorisa, ki ima na vogalih štiri stolpe. V sedanji obliki je bil grad Kromberk zgrajen v začetku 17. stoletja, po zgledu severnoitalijanske arhitekture 16. stoletja. V obeh svetovnih vojnah je bila gradu povzročena velika materialna škoda, tako da se od nekdanje opreme v njem ni ohranilo skoraj nič. Nekdanji lastnik grof Viljem Coronini - Cronberg iz Gorice, ga je moral obnavljati kar dvakrat - po prvi in po drugi svetovni vojni.

Glavni vhod v grad vodi z dvorišča na severni strani, pripelje pa nas v pritlično vežo, v kateri je urejen manjši lapidarij.

V prvem nadstropju najdemo galerijo starejše likovne umetnosti, kjer so na ogled dela od srednjega veka do baročne dobe, kulturnozgodovinski oddelek, ki je opremljen s slikami in pohištvom iz 19. stoletja ter poročno sobo za potrebe novogoriške občine in širše okolice, v kateri visijo med drugim tudi dragoceni portreti goriškega slikarja Josipa Tominca.

Mogočen kamnit portal v veži prvega nadstropja vodi v glavno galerijsko dvorano, v kateri je nameščena stalna razstava likovnih del primorskih umetnikov 20. stoletja.

V drugem nadstropju so trije prostori namenjeni etnološkemu in arheološkemu oddelku, v njih pa se občasno vrstijo arheološki in etnološki prikazi posameznih primorskih območij oziroma tematske razstave iz teh muzejskih strok.

V okolici gradu Kromberk je urejena barokizirana parkovna površina z baročnim vodnjakom iz leta 1774 v sredini. Dvorišče se ob obeh severnih grajskih stolpih zaključuje s polkrožno potekajočim zidom s stebri, vazami na njihovem vrhu, pri čemer je bil oblikovan del zidu na zahodni strani rekonstruiran na osnovi ostankov, najdenih ob zaščitnih arheoloških izkopavanjih.

Dvorišče se ob obeh severnih grajskih stolpih zaključuje s polkrožno potekajočim zidom s stebri in vazami na njihovem vrhu, pri čemer je bil oblikovan del zidu na zahodni strani rekonstruiran na osnovi ostankov, najdenih ob zaščitnih arheoloških izkopavanjih.

Zahodno od gradu je vreden posebne omembe "orlovski" stolp kot značilen primerek vrtne arhitekture, od drugod pa sta bila prenesena vodnjak z letnico 1663 in baročni kip Sv. Janeza Nepomuka iz leta 1738, ki stojita na travniku zahodno od grajskega dvorišča.

Na mestu kjer je nekoč stala konjušnica je danes urejeno parkirišče, v primerni razdalji od osrednjega grajskega poslopja. S tega mesta je tudi neposreden dostop v restavracijo Grad Kromberk, v katero nas pripelje polkrožno stopnišče pred vzhodnim pročeljem gradu.